宗家初見良昭 SŌKE MASAAKI HATSUMI

Poglavar Bujinkan Dōjō organizacije

Dr. Masaaki Hatsumi je ustanovitelj in vodja mednarodne Bujinkan Dōjō 武神館道場 organizacije s sedežem v japonskem mestu Noda, Chiba provinca, kjer živi in poučuje še danes. Je direktni naslednik devetih starih bojevniških tradicij, katere je nasledil od pokojnega Toshitsugu Takamatsu-ja, znanega kot Moku no Tora ali Mongolski tiger. Poročen je z ljubko soprogo Mariko, ki je prav tako vrhunski Bujinkan učitelj s stopnjo 10. Dan in priznana plesalka starih japonskih plesov.

Rodil se je kot Yoshiaki Hatsumi 2. decembra leta 1931. Na Meiji univerzi v Tōkiu je diplomiral s temo teatrologija (preučevanje gledališča) in kasneje še z osteopatsko medicino (kiropraktiko). Kmalu po diplomi je odprl svojo lastno ambulanto kjer je delal do upokojitve v začetku devetdesetih let. Dr. Hatsumi ni samo mojster borilnih veščin, ampak je vsestranski umetnik. Poleg njegove najbolj znane bojevniške umetnosti je tudi odličen slikar, glasbenik, pisatelj in seveda igralec. Njegove slike so med drugim visele tudi v znani japonski galeriji Ginza, ali pa slavni Pariški galeriji Louvre, pa tudi v ZDA in Angliji, kjer so dosegale visoke cene. Veliko slik podarja tudi svojim učencem in vsem ljudem, ki so mu blizu, saj kot sam pravi, energije ki so v njih pomagajo ustvarjati mir na zemlji.

Dr. Hatsumi je tudi glasbenik, saj igra kitaro in ukelele (majhna havajska kitara s štirimi strunami), prav rad pa tudi zapoje. Kar nekaj let je po nočnih klubih igral in pel v ansamblu kjer so preigravali Hawaisko glasbo. Denar, ki ga je s tem dobil, je seveda porabil za trening bojevniških veščin. V svoji karieri je napisal več kot deset knjig s tematiko borilnih veščin in Ninjutsu-ja. Njegove knjige za otroke, v katerih je Ninjutsu predstavljal v pravi luči, so bile med najbolj branimi otroškimi knjigami na japonskem. Nekaj časa je bil Dr. Hatsumi celo predsednik Japonske pisateljske bratovščine. Najbrž ga tudi ni časopisa za borilne veščine na svetu, kjer se o njem ni pisalo ali v katerem ni bilo objavljenega kakšnega njegovega članka.

Napisal, režiral in igral je tudi v več filmih in nadaljevankah, med katerimi je najbolj znana televizijska nadaljevanka Jiraya, ki je bila dolgo časa najbolj gledana otroška nadaljevanka na japonskem. Ker mu je ta nadaljevanka vzela ogromno časa, je po njenih petdesetih delih zaradi odgovornosti do Bujinkan-a, svoje bojevniške veščine, slikanja in svoje soproge, prenehal s snemanjem. Kljub temu je še dolgo sodeloval kot svetovalec in pomočnik pri snemanju raznih oddaj in filmov. Med drugim je posnel tudi nekaj deset inštrukcijskih video, na katerih s svojim najboljšimi učenci prikazuje svojo bojevniško veščino.

Dr. Hatsumi in njegova soproga sta velika ljubitelja živali. V svojem domu imata kar nekaj psov, mačk in drugih živali. S svojimi psi na povodcu se vsak dan po nekaj ur sprehaja, saj pravi da je ravno zaradi tega izpopolnil svojo tehniko gibanja in ravnotežja. Če psi na primer zagledajo kakšno mačko, se vsi zaženejo za njo in Dr. Hatsumi takrat pazi, da mu to ne podre njegovega ravnotežja ali smeri in ritma hoje. Kot pravi je danes, ko je že v letih, ta sprehod njegov edini fizični trening, ki ga še ima.

Med drugim je Dr. Hatsumi tudi velik zbiratelj in zgodovinar. V njegovi lasti je najbrž največja zbirka starega orožja in dokumentov raznih bojevniških veščin na japonskem, katero je zbral tekom let svojega treniranja. Veliko tega je tudi že podaril raznim muzejem, v načrtu pa ima tudi odprtje svojega lastnega muzeja. Na stenah svoje hiše ima tudi ogromno število raznih priznanj, doktoratov in podobnega iz celega sveta, katero število nenehno raste. Posvetila mu pošiljajo državniki iz vsega sveta, najbolj pa je ponosen na:

  • naziv Tōdō Hanshi (mojster učitelj mečevanja), ki ga je prejel na dan japonske narodne ustanovitve 11. februarja 1995, podelil pa mu ga je g. Nakazawa Toshi, predsednik Zen Nihon Tōdō Renmei-ja (Vse japonska federacija mečevanja),
  • Mednarodno Kulturno Nagrado, ki jo je kot prvi učitelj borilnih veščin prejel od japonske vlade 22. novembra 1999 in je najvišja možna čast podeljena za širitev japonske kulture po svetu,
  • Priznanje z apostolskim posvetilom, ki mu ga je maja 2001 podelil papež Janez Paul II.


Z borilnimi veščinami se je začel ukvarjati že zelo zgodaj. Z vadbo je začel že kot sedem letni fantič, ko je v roke vzel očetov stari Bokken (lesen meč) in z njim začel prve korake na svoji poti bojevnih veščin. Med odraščanjem je vse globlje prodiral v bojevniške veščine, saj so te postale njegova ljubezen in strast.

Treniral je v bistvu vse borilne veščine, do katerih je lahko prišel. Tako se je učil Jūdō-ja, Kendō-ja, Aikidō-ja, Karate-ja (Shito ryū in Zen-Bei Butokukai stila), Okinavskega Kobudō-ja, Jūkendō-ja (borba s puško in bajonetom), kitajskega Kempō-ja in celo zahodnjaškega boksa. Pri skoraj vseh veščinah je dosegel mojstrsko stopnjo, v Jūdō-ju celo 4. Dan in v Shito ryū Karate-ju 6. Dan, kar so bile za tiste čase za takšnega mladeniča zelo visoke stopnje. Med šolanjem je igral celo v šolskem nogometnem moštvu in tako še bolj izpopolnil svojo tehniko nožnih udarcev.

Kot dober učitelj Jūdō-ja je bil povabljen v Ameriško vojaško bazo, da bi tam poučeval vojake, ki so na japonskem ostali po vojni. To se mu je zdela odlična priložnost, da si nabere novih izkušenj, vendar je kmalu spoznal, da Američani zahvaljujoč svoji višini in moči, veliko hitreje obvladujejo tehniko kot Japonci. Za to kar so Japonci potrebovali leta treninga, so Američani obvladali v nekaj mesecih. To je mladega Hatsumi-a razžalostilo in v sebi si je govoril, da mora obstajati kakšna veščina, katere se no bo moglo obvladati že samo zaradi svojih fizičnih lastnosti.

Tako je iskal naprej in porabil zelo veliko denarja, tudi do 2000 dolarjev na mesec, da bi našel veščino, ki jo je iskal. Bil je pri raznih učiteljih, vendar ni našel kar je iskal. Končno je prišel do starega Kobudō učitelja z imenom Ueno Takashi. Ueno ga je učil starih Budō veščin, med njimi Asayama Ichiden ryū, Shintō Tenshin ryū, Bokuden ryū, Takagi Yōshin ryū, Kukishinden ryū in Gyokushin ryū in že po treh letih treninga z njim, mu je Ueno podelil Menkyo Kaiden (licenco o obvladovanju in dovoljenje za poučevanje nekega stila). Hatsumi je bil nekaj časa tudi vodja Ueno-ve skupine v Nodi, v kateri so bili tudi nekateri kasnejši priznani učitelji.

Ueno Takashi je bil učenec Toshitsugu Takamatsu-ja in tako je Hatsumi preko njega prišel v stik z edinim živečim Ninja bojevnikom na svetu. Takamatsu Sensei je takoj prepoznal talent in sposobnosti mladega Hatsumi-ja ter ga sprejel kot svojega učenca. Hatsumi je takrat seveda prekinil trening z Ueno-jem, za kar mu je ta kasneje dodelil Hamon, kar pomeni da licence, ki mu jih je podelil ne veljajo več.

Tako je Hatsumi pri svojih sedemindvajsetih letih začel trening s človekom, ki je postal inspiracija njegovega življenja. Petnajst let je vsak konec tedna z vlakom več ur potoval v mesto Kashiwabara, južno od Kyota in Nare, da bi se srečal in učil od največjega mojstra borilnih veščin, kar jih je kdaj koli srečal. Hatsumi pravi, da je bil trening z njim neverjeten in da je imel Takamatsu kljub svojim letom neverjetno tehniko.

Po stari tradiciji je moral imeti vsak borec svoje Bugo (borilno ime) in tako je Takamatsu Sensei dal Hatsumi-ju ime Byakuryū kar pomeni beli zmaj. Po Takamatsu-jevi smrti je Hatsumi svojemu imenu dodal besedo Oh, ki jo je vzel iz Takamatsu-jevega imena in tako postal Byakuryūoh, častni beli zmaj. Do danes je Hatsumi Sensei spremenil še nekaj svojih borilnih imen. Med drugim je po učiteljevem nasvetu spremenil tudi svoje ime iz Yoshiaki v Masaaki. Njegovo staro ime naj bi namreč vsebovalo negativen duh.

Leta 2004 je Hatsumi Sensei ob 33 letnici smrti svojega življenjskega mentorja v njegovo čast postavil velik spomenik, ki ga iz leve strani varuje tiger, iz desne pa zmaj, simbola katera predstavljata moč in modrost Takamatsu Sensei-a.

Tik pred svojo smrtjo, je Takamatsu Sensei na Hatsumi-ja prenesel tradicijo, način življenja in direktno nasledstvo devetih bojevniških tradicij, ki ga jih je učil zadnjih petnajst let in tako je Hatsumi postal:
34. Sōke Togakure ryū Ninpō-ja
28. Sōke Gyokko ryū Koshijutsu-ja
28. Sōke Kukishinden ryū Happō Hiken-a
26. Sōke Shinden Fudō ryū Dakentaijutsu-ja
21. Sōke Gyokushin ryū Ninpō-ja
18. Sōke Kotō ryū Koppōjutsu-ja
17. Sōke (Hon Tai) Takagi Yōshin ryū Jūtaijutsu-ja
15. Sōke Gikan ryū Koppōjutsu-ja
14. Sōke Kumogakure ryū Ninpō-ja

in edini pravi živeči Ninja današnjega časa.

Ker se Hatsumi takrat še ni počutil dovolj sposobnega, da bi se javnosti predstavil kot Sōke (velemojster, direktni naslednik), je s svojim učenci še dolgo treniral daleč od radovednih oči drugih. Njegovi sosedi dolgo sploh niso vedeli, da je on naslednik tako starih tradicij. Kljub temu je v čast in spomin na svojega učitelja, konec sedemdesetih let ustanovil Bujinkan Dōjō, ki je danes mednarodna organizacija, kjer se uči in prenaša tradicijo vseh šol, ki jih je nasledil. Njegovi prvi učenci so bili Fumio Manaka, Tsunehisa Tanemura, Tetsuji Ishizuka, Koichi Oguri in Hideo Senō, od katerih nekateri na žalost danes ne trenirajo več z njim. Kljub temu je po svetu veliko Shihan, Shidōshi in Shidōshi-hō učiteljev, ki pomagajo Sōke Hatsumi-ju v poučevanju njegovega Bujinkan Budō Taijutsu-ja, med njimi je tudi Sensei Andrej Jasenc, ki vodi Bujinkan Ninpō Dōjō Slovenija.

Sōke vsako leto določi glavno trening temo, ki jo poučuje skozi vse leto. Do sedaj so se trenirale in preučevale te teme:
1988 – Taijutsu
1989 – Taijutsu and Weapons
1990 – Hanbō
1991 - Jutte in Taijutsu
1992 - Meč in Taijutsu
1993 - Bōjutsu
1994 - Yari, Kodachi in Shinken Gata
1995 - Naginata in Daishō Sabaki Gata
1996 - Ken, Tachi in Katana
1997 - Jōjutsu
1998 - Shinden Fudō ryu Happō Hiken
1999 - Kukishinden ryu Happō Hiken
2000 - Koppōjutsu, Ninja Biken in Teppan
2001 - Kosshijutsu in Daishō Sabaki
2002 - Takagi Yōshin ryu Jujutsu
2003 - Juppō Sessho in Kunai
2004 - Roppō Kuji No Biken in Tachi
2005 - Gyokko ryu Happō Hiken, Bō in Ken
2006 – Shinden Fudo ryu
2007 – Kukishin ryu
2008 – Togakure ryū Ninpō Taijutsu
2009 – Saino konki
2010 – Rokkon Shoujou
2011 – Kihon Happo
2012 – Jin Ryo Yo Go - Kaname, Sword and Rokushakubo
2013 – Ken Engetsu no Kagami ("mirror of the fullmoon sword")/ Tachi Hôken ("divine treasure sword")— Ken, Tachi, and Katana/ Naginata and Yari
2014 - Shin In Bu Do
2015 - Nagamaki
2016 - Muto Dori
in tako dalje.