道場長・アンドレイ・ヤセンツ DŌJŌ-CHŌ ANDREJ JASENC
Glavni učitelj
Poleg borilnih veščin, je bila njegova velika mladostniška strast BMX, ki se je takrat ravno začel v Sloveniji. V tem športu je bil nepremagan regijski prvak tako v prostem slogu kot tudi v vožnji po BMX progi. Med drugim je imel Sensei Jasenc rad tudi atletiko in je bil vrsto let vesten planinec in tabornik. Vse te aktivnosti pa je opustil in se posvetil svoji družini, poklicu in veliki strasti Ninjutsu / Bujinkan Budō Taijutsu. Rad pa poprime tudi za svojo kitaro, ki jo igra v svoji Rockabilly skupini The Over Drive Cats.
Z borilnim veščinami se je srečal že v osnovnošolskih letih. Začel je s Full Contact Karate-jem, kjer je že po samo nekaj treningih sledil prvi uspeh. Podrl je namreč svojega inštruktorja in ta ga je nato usmeril v lokalni Sankukai Karate klub. Ker se ni želel boriti na turnirjih, ni dobil borbenih točk, zato ni mogel napredovati, saj so ga nenehno zadrževali in omejevali. Takrat so se v Sloveniji začele pojavljati tudi skope informacije o popolnoma neznani veščini z imenom Ninjutsu. Z veseljem je prebiral vse kar mu je o tej veščini prišlo pod roke. Kljub temu, da so bile informacije in tehnike zelo slabe, saj so jih pisali in snemali nekompetentni ljudje, ki o Ninjutsu niso vedeli dosti, je poleg treninga drugih borilnih veščin, samostojno začel tudi s treningom Ninjutsu-ja. V iskanju svoje veščine se je Sensei Jasenc tako preizkusil tudi v veščinah kot so Jūdō, Shotokan Karate, Aikidō in Jū Jutsu, vendar ni v nobeni od njih našel tistega, kar bi ga zadovoljilo. Vse te veščine so bile lepe, vendar zanj preveč športno usmerjene, kar pa mu ni bilo všeč. Ali pa so bile bolj ali manj sanjarjenje za starimi Samurai-jskimi časi in v vsaki je nekaj manjkalo. Sensei Jasenc pa je v borilnih veščinah iskal nekaj več. Iskal je učitelja in veščino o kateri je bral in hkrati upal, da jo bo nekoč končno le našel.
Čisto slučajno se je v začetku devetdesetih let v Zagrebu, glavnem mestu sosednje države Hrvaške, udeležil Ninjutsu seminarja, ki ga je vodil takrat še popolnoma neznani Dean Rostohar. Tja je Sensei Jasenc odšel z veliko mero nezaupanja, saj se je do takrat že večkrat udeležil raznih tako imenovanih Ninjutsu seminarjev, ki pa niso imeli drugega učinka, kot da so mu pobrali precej denarja. Danes je vesel, da se je udeleževal tudi teh kvazi Ninjutsu dogodkov, saj se je tako naučil kako se v borilnih veščinah ne sme delati.
Na omenjenem seminarju Sensei Rostohar-ja se je končno srečal z nečem, česar še ni doživel v svojem življenju. Vsi udeleženci so bili med seboj prijatelji in namesto, da bi tekmovali med seboj, kot je bilo to v navadi v drugih veščinah, ki jih je treniral, so si tu med seboj pomagali. Sensei Rostohar-jeve tehnike so bile takrat poglavje zase in čeprav je bil do takrat Sensei Jasenc že precej izkušen v borilnih veščinah, se je tam počutil kot popoln začetnik. Do takrat je vse tehnike z lahkoto osvajal in bil povsod zelo hitro med najboljšimi, na tem seminarju pa ni in ni uspel narediti tehniko kot je treba. To ga je še bolj vzpodbudilo in takoj je postal Uchi-deshi (osebni učenec) Sensei Rostohar-ja. Čeprav se je zaradi oddaljenosti lahko udeleževal treningov v Zagrebu le nekajkrat mesečno, je bil ne samo enak tistim, ki so trenirali trikrat tedensko, ampak je bil celo boljši od mnogih.
Zato ni čudno, da je zelo hitro, že po dveh letih in pol vadbe, od Sōke Hatsumi-ja prejel diplomo za Sho Dan (mojstrsko stopnjo 1. Dan). Svoj Sakki test (5. Dan) je opravil leta 2001 in tako postal prvi slovenski Shidōshi 士道師 (dob. 'učitelj bojevniških načinov'). V Jū Dan (10. Dan) je bil povišan leta 2005, najvišjo Bujinkan stopnjo Jū Dan Kūgyo Happō Hiken (15. Dan) pa je prejel leta 2012. Poleg tega mu je leta 2011 Sōke, za zaslužke promoviranja in širjenja Bujinkan tradicij po svetu, podelil prestižno 'Bujinkan zlato medaljo časti'. Leta 2014 je prejel Bufū Ikkan Shigitai Menkyo 武風一貫 心技体免許 (častna licenca za doseženo enotnost 'duha, tehnike in telesa'), leta 2015 je prejel naziv Yūshū Shihan 優秀師範 ('mojster-učitelj odličnosti'), danes pa je Sensei Jasenc nosilec najvišje možne Bujinkan licence Dai-shihan 大師範 ('veliki mojster-učitelj').
Da bi kar se da povečal svoje znanje in razširil svoja obzorja borilnih veščin, od leta 1999, ko je prvič obiskal domovino svoje veščine japonsko, redno potuje tja na svoja nadaljnja urjenja in usposabljanja. Tam trenira pod budnim očesom Sōke Hatsumi-ja in njegovih najboljših učencev, predvsem Dai-shihan Tetsuji Ishizuka, ki je Sōke-jev najstarejši in najbolj predan učenec, Happō-biken Shihan Kenichi Someya in Dai-shihan Hiroshi Nagase. V Sloveniji je bil organizator mnogih velikih mednarodnih seminarje z največjimi Bujinkan učitelji iz vsega sveta.
Poleg rednega in izrednega poučevanja doma, danes Sensei Jasenc veliko potuje tudi po svetu kjer na svoj unikaten način poučuje in širi Bujinkan bojevniške tradicije. Ker ne poučuje profesionalno, zaradi obveznosti žal ne more ustreči vsem povabilom, ki jih prejema. Še vedno je namreč samo učenec. Klub vsemu pa je, poleg številnih krajev v Sloveniji, poučeval tudi v Avstriji, Madžarski, Ukrajini, Hrvaški, Bosni in Hercegovini, Srbiji, Črni Gori, Romuniji, Rusiji, Češki, Angliji, Irski in ZDA. V Evropi je od leta 2003 je sodeloval predvsem s Sensei dr. Kacem Zougharijem, katerega je leta 2002 spoznal na japonskem in za katerega je v domačem Dōjō-ju pripravil tudi njegov prvi mednarodni seminar.